Luka & Tanja

Zjutraj sva se zbudila v zadnje najino mrzlo jutro v kampu v Lake Louisu. Po hitrem zajtrku, sva žal morala zapustiti gore in narodni park in začela pot nazaj v Vancouver.

Dan na poti sva začela z ogledom slapa Takakkaw, enega najvišjih slapov v Kanadi. Pravo doživetje je bila že pot do njega, saj sva prevozila skoraj celoten narodni park Yoho.

V mestu Golden sva se nato ustavila na obvezno jutranjo toplo pijačo in se odločila, da si bova zadnjo divjo žival, ki sva jo želela videti, a je žal v divjini nisva, obiskal v Wildlife centru. Tako sva se odpeljala do centra divjih živali Northern Lights, kjer živi več volkov, ki so jih rešili kot mladiče ali iz osebnih gospodinjstev.

V centru živi sedem volkov v več ograjenih prostorih. Prijazna vodička nam je ob prihodu v center razložila čemu center služi in kakšne so naloge njihovih volkov. Z eno volkuljo obiskujejo tudi šole, saj se je dobro navadila na ljudi. Izvedela sva tudi, zakaj nama ni uspelo videti volkova v naravi. Le še 75 volkov živi na območjo narodnih parkov Jasper, Banff, Yoho in Glacier, živali pa se močno izogibajo ljudem.

Potem ko sva nekaj časa uživala ob pogledu na te prelepe živali sva pot nadaljevala proti vzhodu in se ustavila na Rogers Passu, kjer sva si pripravila malico. Na poti do Revelstoka sva nato obiskala še dva parka – Hemlock Boardwalk in Giant Cedar Boardwalk, kjer sva se ogledala več sto let stara drevesu.

Prenočila sva v kampu v Revelstoku – bolj mestnem kampu, kjer sva si po dolgem čakanju uspela tudi priboriti pralni stroj.

Zaradi lažje poškodbe sva 16. dan razglasila za lazy day in se zjutraj odpeljala iz kampa do 50 kilometrov oddaljenega mesta Banff. To mesto je nastalo kot storitveno središče za narodni park z istim imenom in je temu primerem tudi izgled mesta. Središče sestavljajo trgovine s spominki in gostilne, poimenovane so pa po živalih – Elk Street, Wolf Street idr.

Odločila sva se, da bova čas izkoristila za pisanje kartic in se zato najprej odpravila v trgovine s spominki in nato v kavarno, kjer sva ob kavi in vroči čokoladi, pisala kartice in izkoristila brezplačni wifi.

Ko sva zapustila kavarno sva poiskala pošto, v kateri sva naletela na vrsto, saj je očitno več ljudi Banff izbrala za dober kraj za pisanje kartic. Po uspešnem oddanju kartic sva se podala na lov za hrano in si izbrala gostilno v središču mesta in si ponovno privoščila burger.

Po kosilu sva se odpeljala do bližnjega jezera Minnewanka, ki pa naju ni navdušilo. Na poti sva sicer videla nekaj kanadskega “wildlifa” – košuto, ki se je ob cesti mirno pasla – a je bilo ob jezeru veliko ljudi, pihal je veter in po ogledu gorskih jezer kot sta Moraine Lake in Kinney Lake naju “normalno” jezeru ni več navduševalo.

Nazaj v Banffu sva si ogledala še Banff Hot Springs Hotel, velikanski hotel, ki izgleda kot hiša duhov.

Popoldne sva se vrnila v Lake Louise in preostali del dneva nekoliko poležavala.

Petnajsti dan sva začela s hitrim zajtrkom, saj sva se želela čimprej odpraviti iz kampa. Na načrtu je bil namreč pohod do jezera Agnes in z zgodnjim odhodom sva želela izogniti večini drugih pohodnikov.

Ko sva prispela ob jezeru Louise sva tako dejansko še dobila parkirišče čist ob jezeru in se toplo oblekla ter ob jezeru začela najin jutranji “sprehod” na višino 2134 metrov.

Gozdna pot se je ob jezeru Louise hitro povzpela in kmalu sva lahko velikanski hotel Chateau Lake Louise gledala od zgoraj. Uspela sva tudi prehiteti večino drugih pohodnikov, saj sva prve srečala šele pri Mirror Lake na polovici poti do Lake Agnes.

Na koncu poti sva se do “čajne hiše” ob jezeru Agnes povzpela še po strmih stopnicah. Odprl se nama je pogled na malo gorsko jezerce in slikovito leseno hišico. Popila sva vroči čokoladi z marshmallow in uživala v razgledu.

Ko sva se vračala, sva srečala prav množico ljudi, ki se je povzpenjala po ozki potki. Vesela sva bila najinega zgodnjega odhoda in tako tudi zgodnjega prihoda na parkirišče, ki je bilo popolnoma zasedeno. Ko sva se vračala nazaj proti vasi Lake Louise, sva videla, da so bili avtomobili še več kot kilometer parkirana ob cesti.

Popoldne sva se odločila za še en obisk jezera in sicer jezera Emerald v sosednjem narodnem parku Yoho. Iz Alberte naju je pot tako vodila nazaj v Britansko Kolumbijo. Ob jezeru sva si nato pripravila malico, ki sva jo pojedla na klopci s pogledom na okoliške gore. Sita sva se nato odločila za vožnjo s kanujem po turkiznem jezeru.

Nazaj v kampu se je začelo vreme spreminjati. Dopoldne in tudi opoldne sva lahko še uživala v soncu, sedaj so nebo že zakrili sivi oblaki. Odločila sva se za zgodnjo večerjo in počitek, saj naju je športni dan kar utrudil.

Med mrzlo nočjo sva se večkrat zbudila, zato sva začetek dneva preložila za eno uro. Nekaj kasneje in v boljšem vremenu sva se nato odpravila na jezero Moraine.

Ob prihodu sva ugotovila, da je to gorsko jezeru ne le na slikah pravljično, ampak tudi v resnici. Modrina jezera naju je kar presenetila in visoke gore, pokrite s sveže zapadlim snegom so dali jezeru še poseben čar.

Odločila sva se, da se bova najprej, kljub množici obiskovalcev povzpela na Rockpile, od koder je jezero najlepše slikati. Razgled na jezero in gore je bil res enkraten in prelep. Z nekaj koraki izven poti sva si lahko tudi ustvarila malo miru in uživala v panorami.

V samopostrežnem bifeju sva si nato kupila toplo pijačo in se usedla ob jezero in opazovala velikanskega krokarja, ki se je sprehajal med mizami (in seveda tudi tiste, ki so ptice želeli slikati). Kasneje sva se še sprehodila do začetka jezera in tako ušla množici obiskovalcev.

Ko sva se vrnila na parkirišče je bilo to že popolnoma polno in bila sva zelo vesela, da sva se iz kampa odpravila dokaj zgodaj. Pot sva nadaljevala do jezera Louise, a naju je tam ujel dež. Po kratkem sprehodu ob jezeru sva se zato hitro vrnila v avto in se odpeljala v vas Lake Louise, kjer sva si kupila malico in nekoliko posedela v informacijskem centru.

Po nakupih sva se nato vrnila v kamp in si skuhala večerjo. Mrzel veter naju je nato pregnal v avto, ki sva si ga ponovno izolirala in tako preživela še eno mrzlo noč.

Po kratkem zajtrku sva se dokončno poslovila od Jasperja in pot nadaljevala južno proti narodnem parku Banff.

Najprej sva se ustavila pri slapu Athabasca in takoj ugotovila, da je na Icefields Parkwayu veliko več turistov. Pri slapu so bili parkirani štirje veliki avtobusi, ki so nekaj minut pred nami prišli in iz katerih se je ulila gruča upokojencev.

Tako se je nato nadaljevala pot po Icefields Parkwayu. Turistov je bilo mnogo več, kot na drugih najinih postajah. Tako tudi, ko sva se ustavila pri gromozanskem ledeniku Athabasca. V tamkajšnjem raziskovalnem centru/restavraciji/hotelu sva si privoščila kavo/vročo čokolado/muffin in ob tem iz okna opazovala ljudi, ki so v skupinah hodili po ledeniku in avtobuse, ki so vsakih deset minut odpeljali nove obiskovalce na sredino ledenika.

Tudi midva sva se nato odpravila do potke ob ledeniku in prav kmalu začutila veličino tega ledenika. Bližje sva mu prišla bolj mrzlo je pihalo. Ko sva prišla do konca označene poti je začelo deževati in malo snežiti. Zato sva po nekaj minutah fotografiranja raje odšla nazaj do avta. Pot sva nadaljevala ob navdušenih pogledih na okoliške gore in se v dolini ustavila za malico.

Po hitri cesti sva nato prispela v smučarsko središče Lake Louise. V vas sva prišla dan prej kot pričakovano in se zato takoj odpeljala v kamp, da bi si zasigurala mesto. Po ogledu kampa sva se nato odpeljala nazaj v “center” vasi in si v gostilni ob hostlu privoščila burgerja.

Zvečer, ko sva se vrnila v kamp sva nato “izolirala” avto s spalkama, ki sta bili že v avtu, saj naju je ob pogledu na bližnjo goro, pokrito s snegom, kar zazeblo.

Zbudila sva se v mrzlo jutro in bila zelo vesela, da sva celoten avto “zadekala” nisva pa še rabila dodatnih spalk, ki sva jih dobila od lastnika najinega izposojenega avta. Arašidovemu maslu sva tokrat v toaste dodala še nutelo in pozajtrkovala. Današnji cilj je bilo jezero Maligne Lake in ledeniško jezeru in ledenik na gori Edith Cavell.

Okoli pol 9. ure sva se odpravila do Jasperja in tam še natankala avto, nato pa pot nadaljevala po cesti Maligne Lake. Že ko sva se zjutraj odpravila iz kampa sva zagledala velikanskega kanadskega jelena ali vapitija, na cesti pa sva nato lahko še videla sivo lisico, ostalih živali, ki so jih obljubljali plakati in table ob cesti pa žal nisva videla.

Ko sva prispela do jezera Maligne nama je postalo tudi popolnoma jasno zakaj se živali skrivajo. Sicer je pot res lepa in pogleda na hribe je enkraten, a je zato tudi ogromno ljudi. Z velikanskimi avtobusi vozijo obiskovalce na to jezero. V tamkajšnji menzi sva popila kavo in vročo čokolado in se nato odločila, da si bova jezero pogledala z vode in si najela kanu. Potem ko sva se topleje oblekla (le je bila potrebna še ena plast oblačil in za Tanjo kapa in rokavice), sva si v Boat House, ki nastopa na skoraj vseh slikah s tega jezera, izposodila kanu za eno uro. Odveslala sva mimo nekaj zalivčkov in uživala v pogledau na visoke gore, pokrite s snegom. Okolica je res epska in prelepa, a naju je jezero Kinney s svojo turkizno vodo bolj navdušilo.

Ko sva se vračala k čolnarni, sva zagledala gručo ljudi, ki je slikala dva losa, ki sta se pasla ob jezeru. Prav nihče teh turistov, željnih slik ni upošteval, da se naj tem živalim naj ne bi bližali na manj kot 100 metrov. Tudi midva sva se, potem ko sva vrnila čoln, sprehodila do živali, a sva upoštevala večjo varnostno razdaljo.

Naslednja današnja postaja je bila pot na Mt Edith Cavell. Cesta se tukaj dviguje v gore kar na 2135 metrov nadmorske višine. S parkirišča sva se nato odpravila do razgledne točke od katere je možno videti ogromen ledenik in pod njem ledeniško jezero. Videla in slišala sva tudi, kako se je del ledenika odlomil in padel v vodo – to je naredil prav pretresljiv zvok, ki so mu na jezeru sledili visoki valovi.

Nato sva se vrnila v Jasper, nakupila za naslednji dan in dvignila denar, in se nato ponovno nastanila v kampu Whistlers.

V Blue Riverju sva doživela prvo zares mrzlo noč v najinem avtu. Jutranji pogled na meglo in sveže zapadli sneg, pa naju nikakor ni ogrel. Odločila sva se, da bova od zdaj naprej spala le še v dolgih rokavih in z pokritimi okni.

Nekoliko zmrznjena sva se iz kampa odpravila vzhodno proti narodnem parku Jasper. Ustavila sva se v mestecu Valemount, kjer sva nakupila današnjo malico, kavo in v informacijskem centru še kupila dovolilnico za bivanje in vožnjo po kanadskih narodnih parkih.

Pot do Jasperja naju je kmalu napolnila z navdušenjem, saj so gore postajala vedno višje, gozdovi pa vedno gostejši. Ni bilo več popolnoma posekanih delov gozdov. Na poti v Jasper sva nato prestopila mejo med Britansko kolumbijo in Alberto in tako “zgubila” eno uro. Prav tako pa je na meji kontrolna točka za dovolilnice za vstop v narodni park. Ker sva že povprej kupila dovolilnico nama je uslužbenka le veselo pomahala, naj nadaljujeva pot.

Prva postaja v Jasperju je bilo prelepo gorsko jezero Kinney Lake. Po dobro označeni poti sva se sprehodila okoli sedem kilometrov skozi gozd, ob ledeniški reki. Sicer je bila hoja kar naporna polna vzponov, a naju je navdušila lepa narava in veverice, ki so skakaljale okoli naju. Občasno se nama je odprl pogled na gore in sveže zapadel sneg. Po štirih kilometrih sva nato prišla na konec jezera, ki se je svetlikal v najlepših odtenkih modre. V tem trenutku je posejalo tudi sonce in uživala sva v pogledu na turkizno jezeru, v ozadju pa občudovala visoke gore.

Odločila sva se, da se bova še sprehodila do konca jezera in se tam nato malo spočila. Pot sva torej nadaljevala še tri kilometre in se nato izčrpana usedla na hlod ob jezeru. Nežno je začel padati dež, ob tem pa naju je grelo sonce. Po kratkem počitku sva se vrnila do parkirišča.
Na poti v kamp Whistlers sva se še kratko ustavila v Jasperju, vasi v srcu narodnega parka. Nakupila sva nekaj hrane in se nato nastanila v gromozanskem kampu. Tako gromozanskem, da sva se po večerji skupaj odpeljala na tuširanje na drugo stran kampa.

Po kratkem zajtrku v kampu sva se odpravila naprej proti narodnem parku Jasper, od katerega naju je ločila še ena noč. Ustavila sva se v mestu Kamloops, kjer sva šla po nakupih v Wal-Mart in v McDonalds po kavo. Bolj sva se oddaljevala od mesta, bolj so pusto naravo spet napolnjevala drevesa in jezera.

Kmalu sva prispela do Wells Gray Provincial Park, kjer naju je čakala ozka, hribovita cesta in nešteto “rančov”. Prva postaja je bil slap Dawson, ki ga imenujejo tudi Little Niagara Falls, in res je impozantni slap zelo širok. Na poti sva prvič glasno zaslišala tukajšnje veverice oz. “chipmunka”, ki oddajajo prav čuden zvok.

Pri slapu Helmcken sva si pripravila kosilo, ki sva ga povprej kupila v trgovini – tortilje s solato, piščancem, sirom in majonezo.

Improvizirana kulinarika. Po več kot obilnem kosilu sva se nato sprehodila do slapa. Razgledna točka je oddaljena par sto metrov in šele tako se lahko zavedaš prave mogočnosti tega slapa. Še vedno se zelo glasno sliši kako voda doni in si upira pot med hribi v dolino.

Po ogledu slapov sva se še ustavila v mestecu Clearwater, da sva napolnila najin žejni avto, potem pa se še nekaj kilometrov daleč odpeljala do zadnje današnje točke – mesteca Blue River in najinega kampa z enakim imenom.

Naspana sva se zbudila v deseti dan najinega potovanja. Hostel, v katerem sva prespala, je bil del olimpijske vasi, v kateri so pred šestimi leti živeli športniki, sedaj pa so apartmaji prodani, v drugih stavbah pa se nahajajo hostli. Po kavi (za Tanjo še muffinu) v bifeju v hostlu, sva se odpravila iz Whistlerja.

Prva postaja so bila tudi danes slapovi, in sicer Nairn Falls le nekaj kilometrov iz Whistlerja. Do slapovi vodi 1,5 km dolga pot skozi gozd, vmes pa je narejena tudi potka, ki vodi do reke, ki si turkizno modra vdira pot do doline.

Naslednji načrtovani cilj so bili Joffre Lakes. Po poti skozi gozdove in hribe sva prispela do parkirišča, a je bilo žal polno zasedeno, tudi bližnja nadomestna parkirišča so bila popolnoma polna, tako da sva se odločila izpustiti ta jezera in se tako ogniti velike gneče.

Za kosilo sva se nato ustavila pri Duffey jezeru, mogočnem jezeru nekaj kilometrov oddaljeno. Nič manj nisva uživala, ko sva sedela na hlodu in si sestavljala sendviče.

Ko sva nadaljevala pot, sva lahko še iz avta uzrla rjavega medveda, ki je ob reki lovil ribe.

Počasi se je začela spreminjati okolica in kmalu sva se počutila kot v filmski kulisi za kak western. Spuščala sva se v dolino ob canyonu, kjer je bila narava suha in požgana. Ustavila sva se v majhnem turističnem centru v mestecu Lilloet in si tam ogledala nekaj zgodovinskih predmetov.

Pot sva nadaljevala ob pogledih na naravo in se po nekaj deset kilometrih ustavila v kampu Steelhead, kjer sva preživela noč.

Vstala sva že zgodaj zjutraj saj sva morala biti pri terminalu za trajekte že ob 6:45. Po pospravljanju s pomočjo svetilk sva se odpravila do terminala in se vkrcala na trajekt.

Trajekt naju je odpeljal do Horseshoe Baya od koder sva pot nadaljevala do Whistlerja.

Že kmalu po izkrcanju sva se ustavila pri Shannon Falls. Po krajšem sprehodu se ti dih kar ustavi ob teh mogočnih slapovih ki so si izklesali pot v skali.

Naslednji so bili na sporedu Brandywine Falls, ki se nahajajo bližje Whistlerju. Tudi ti niso razočarali. Ogled slapov sva zaključila z Alexander Falls, ki se nahajajo tik pred Whistler Olympic Parkom.

Po ogledu slapov sva se ustavila v Olympic Parku, kjer so 2010 potekale olimpijske igre. V parku se nahajajo skakalnice, proga za biatlon in proga za smučarske teke. Na tej progi je Petra Majdič osvojila bronasto odličje z zlomljenim rebrom.

Na biatlonskem stadionu se je Luka preizkusil v streljanju in bil zelo uspešen. V ležečem položaju je podrl vse tarče. Tako sva tudi zaključila z ogledom nordijskega olimpijskega parka in se odpravila proti centru Whistlerja, kjer se nahaja Olympic Plaza.

Center mesta je napolnjen s trgovinami za smučarje, pohodnike in vse druge avanture željne, zakjluči pa se z žičnicama, ki jih poleti uprorabljajo za kolesarje, pozimi pa seveda za smučarje.

Ker je bil dan za naju že dolg, sva se po sprehodu po Olympic Plazi odpravila do HI Whistler hostla, kjer sva imela rezervirano svojo sobo. Po napornem tednu sva se razveselila svoje sobe in velike postelje, kjer se bova lahko dobro spočila.