Šestnajsti dan pa se je zgodilo, česar sva se nekako bala. Pozabila sva izklopiti fotoaparat in brez najinega vedenja se je spraznila baterija.
Tega sicer pred odhodom iz kampa še nisva vedela. Zjutraj sva s pomočjo sosedovega psa, ki se nama je pridružil, pospravila šotor. Seveda sva bila prepričana, da bi kratkodlaki škotski ovčar najraje kar prišel z nama, ampak ga je prišla iskat lastnica, ki ga privezala za svoj avtodom.
Potem ko sva uspešno pospravila šotor v najin Clio, sva se odpeljala na parkirišče malega pristanišča od kod naju je pol ure kasneje odpeljala ladja na otok Staffa.
Ladja je bila popolnoma polna, ko sva se odpeljala iz pristanišča. Na ladji naju je potem presenetilo dejstvo, da se fotoaparat nikakor ni želel vklopiti. Ustrašila sva se, da bi bil lahko pokvarjen, da je bila le prazna baterija, sva zvedela šele proti večeru.
Kolikor se je dalo sva odmislila težave in poskušala uživati v vožnji po morju. Staffa je otok, ki ga sestavljajo bazaltni stebrov. Prelepe formacije sva si ogleda od blizu med hojo po otoku. Posebnost je jama Fingal’s Cave, v kateri valovi morja ustvarjajo prav poseben zvok.
Po eni uri na Staffi smo se odpeljali z ladjo nazaj v pristanišče v Fionnphortu. Opoldne sva nadaljevala pot nazaj na kopnem vse do Loch Lomonda. Dolga pot naju je zelo utrudila. Tako da sva si hitro postavila šotor in preostali dan preživela v kampu ob jezeru. Oddahnila pa sva se tudi, ko sva priključila baterijo fotoaparata na elektriko in ugotovila, da je je le zmanjkalo.
