Zbudila sva se v hladno in deževno jutro. Premočen šotor sva hitro pospravila v veliko plastično vrečo in zapustila kamp. Izbrala sva nekoliko (časovno) daljšo pot, ki pa naju je vodila mimo naravnih lepot otoka Skye.
Že po nekaj sto metrih, ko sva zavila na podeželsko cesto, naju so na cesti pričakale ovce. Gledali smo se kar nekaj časa, preden so se le odločile, da se bodo umaknile na travnik ob cesti.
Čim dlje sva se peljala, tem bolj gnilo je bilo vreme. Ko sva prispela na vrh Quiraing sva sicer ugibala, kakšen lep pogled se naj bi nama odprl na morje in dolino, a zaradi megle prav ničesar nisva videla. Odpeljala sva se torej po vijugasti cesti v dolino in se bo urejeni cesti odpeljala še mimo Kilt Rocka in Old Man Storra, a sta se obe znamenitosti zavile v meglo.
Dež se je proti poldnevu nekoliko umiril, a nebo je bilo še vedno ovito v oblake. Ustavila sva se v mestecu Portree in se pogrela ob škodelici kave. Odločila sva se, da se bova odpeljala do bližnjega kampa in preverila kakšne so razmere.
Ko sva našla kamp, sva bila sicer še odločena, da bova prespala tudi to noč v šotoru, a sva si po nekaj korakih po popolnoma premočeni travi le premislila. Vrnila sva se v Portree in v tamkajšnjem Youth Hostlu povprašala po sobi. Imela sva veliko srečo, saj sva se lahko vselila v zadnjo prazno sobo. Pozitivno naju je presenetilo, da sva imela v sobi zasebno kopalnico, televizijo in kuhalnik za čaj. Zato sva se odločila, da bova v hostlu spala oba dneva, ki sva jih mislila preživeti na Skyju.
Popoldne sva se odpeljala do gradu Dunvegan, a sva se ob pogledu na visoke vstopnine, raje odpeljala še enkrat proti severu otoka in se ustavila pri Kilt Rocku. Znane kamnite formacije z imenom Old Man Storr pa so se še naprej skrivale za oblaki.
Zvečer sva se nato nekoliko spočila od napornega dne in že zgodaj zaspala.
